Kras

Le streljaj čez hrib je že morje. Ob južniku privetri tudi k nam. Obiskujejo nas galebi. Mi pa se tu in tam odpravimo v nekaj minut oddaljen Trst. Ko v prehodnih letnih časih obiščemo Ljubljano, se običajno oblečemo premalo. Pri nas je namreč vseskozi pretežno sončno in za nekaj stopinj topleje od povprečnih slovenskih temperatur. Zato lahko čez vse leto uživamo v dejavnostih na prostem. Kolesarimo, tečemo, se sprehajamo. Ali pa negujemo vinograde, sadovnjake in svoje vrtove. Kraška dnevna in delovna soba sta pretežni del leta na prostem.

“Ne vem, kaj se tukaj zgodi. A ko pridem k vam, je vse drugače. Zrak je drugačen – lažji. Jaz sem drugačen – lahkotnejši. Kot da sem odvrgel veliko breme, za katerega mi sploh ni jasno, zakaj sem ga nosil. Čemernost izgine. Oko se izostri na dragoceno, nepomembno se zamegli. Nasmeh se spontano razširi. Vidiš, sentimentalen postajam! In to jaz, ki veš, da to nisem! Ena čudna kemija je tukaj pri vas. Čarovnija?” 

Na podobna vprašanja naših gostov, prijateljev vedno odgovorimo enako, iskreno: “Za čarovnijo gre, seveda, čarovnijo!”

Kraška čarovnija je dokazana. Velik del kraškega sveta je našim očem namreč skrit. Začaran je v podzemlju, kamor zelo hitro poniknejo kraški potoki in reke. Tam se razprostrejo osupljive podzemne jame, polne neverjetnih kraških čudes.

Razlog za to je v naravnem ustroju kraškega površja, ki je iz karbonatnih kamnin. Ko le-te pridejo v stik z meteornimi vodami, se sproži kemična reakcija. Deževnica se v ozračju in pri prenikanju skozi tla obogati z ogljikovim dioksidom in z njim tvori šibko ogljikovo kislino. Ta kislina topi karbonatne kamnine, zaradi česar v podzemlju in na površju nastajajo osupljive naravne umetnine: kraške jame, kapniki, ponikalice, uvale, škraplje, žlebiči ugrezi itd.

Za ta pojav obstaja zelo lep izraz: zakrasevanje. Ljudje, ki tu živimo, in gostje, ki so se v Kras zaljubili, pa vemo: zakrasevanje je kraški proces, ki prehaja tudi na ljudi. Se boste tudi vi pustili zakrasiti Krasu?

Včasih, še tudi pred nekaj desetletji, je bila kraška pokrajina veliko bolj kamnita in nezarasla, kot je danes. Na Krasu, kjer je bilo veliko preveč kamna in veliko premalo rodne prsti in vode, so ljudje (trmasto) vztrajali in se niso predali. S kamnitega površja so odstranjevali kamenje in iz njega oblikovali nove stvaritve: suhozide, škarpe, ledenice, apnenice, kale, vodnjake, hiše, gospodarska poslopja, kamnita znamenja. Prav tu je počelo vseh očarljivih kamnitih kraških vasi in naše znamenite kamnite arhitekture. 

Ko so s prelaganjem kamenja “osvobodili” rodovitno rdečo prst, slovito jerovico ali terro rosso, so naredili njive, vrtove, vinograde. Dragoceno rodovitno zemljo so skrbno ogradili s kamnitimi zidovi, da bi jo obvarovali pred burjo. Gozdove so izsekovali in iz njih naredili pašnike. Ko je drobnica, zlasti ovce, Kras popasla, so ga ponovno pogozdili.

Priti do kruha in si zagotoviti preživetje, na Krasu nikoli ni bilo enostavno. Čeprav blizu pomembnega evropskega središča (Trsta), je bilo to območje vedno nekoliko odmaknjeno. Živelo je v svojem lastnem ritmu. Tu se nikoli ni razvila težka industrija, ljudje so se od nekdaj pretežno preživljali s kmetijstvom, nekaj je bilo obrtnikov. Prav zato danes dedujemo malodane neokrnjeno okolje in življenje, v sozvočju z naravnimi danostmi. 

To je zarisalo tudi kraške ljudi. Postati so morali kleni in trdni, da bili kos vsem preizkušnjam. Obenem pa so ohranili svojo romantično dušo, primorsko vedrino in prešernost.

Kras je dolgo veljal za pusto, kamnito pokrajino, kjer je gospodarila kraška burja. V 19. stoletju pa so ga začeli pogozdovati Avstrijci. Kraševci so nad tem negodovali, saj so jim gozdovi odžirali prostor, spreminjalo pa se je tudi podnebje. Kras je postajal vlažnejši, burja je izgubila svojo moč. Pomemben mejnik za kraško krajino je pomenila tudi prepoved reje ovc in koz po drugi svetovni vojni. Gozd se je začel zaraščati po naravni poti in se še vedno širi.

Danes se Kras ponaša z izjemno raznoliko floro in favno. Je namreč na robu sredozemskega sveta, za katerega je značilna največja naravna raznoterost v Evropi. Pri nas se stikata zahodna in vzhodna mediteranska favnična regija, poleg tega pa tudi sredozemski in celinski svet. Prepletanje kraške gmajne in gozdnih združb dodatno bogati prostor, saj ga naseljujejo tako travniške kot gozdne rastlinske in živalske vrste. 

Poleg gozdov in gmajne kraško veduto v znatni meri zarisujejo tudi polja in seveda vinogradi. Ko se poletje odpravi v jesen, slednji v vsej svoji moči kot ogenj zažarijo v najmogočnejših barvah.

Na Krasu dedujemo večtisočletne zgodbe, ki so jih pisali različni jeziki, narodi, kulture, oblasti in sistemi. Za naseljevalce so bili naši kraji prav zaradi svoje lege, klime in ostalih naravnih danosti izredno vabljivi že v stari kameni dobi. Rimljani, Bizantinci, Franki, Velika Karantanija, Benečani, Turki, Habsburžani, Ilirske province, Italija, Nemčija, zavezniške sile, Jugoslavija, Slovenija. 

Vedno pod nekom a nikoli od nobenega, bi lahko zatrdili za naše kraje in ljudi. Kljub različnim pritiskom in številnim poskusom so Kraševci vedno ohranili svojo hrbtenico. Neupogljivi in iznajdljivi, vztrajni in neustrašni so previharili številne vihre. Te so jih utrdile in ustrojile. Vsako obdobje pa je pustilo svojo sled, ki se tako ali drugače odraža v naši bogati beri običajev, navad in posebnosti. Te se danes zrcalijo v kulinariki, družabnem življenju, so navdih današnjim kraškim ustvarjalcem.

V kateremkoli letnem času nas boste obiskali, vedno boste odkrili drugačen kraški obraz. Srečati se s Krasom pomladi, je povsem druga zgodba kot poleti. O jesenski eksploziji ognjenih barv, ki jih zamešajo kraški ruj in vinogradi, pa se pravzaprav ne da govoriti. To morate videti. Nam, domačinom, je ljuba tudi kraška zima. Ko je ostala Slovenija pod debelo snežno odejo ali v megli, pretežni del zime na Krasu osončuje prijetno, včasih tudi rahlo vetrovno zimsko vreme. Kraševci mu rečemo “zdravo vreme”. Okrepi telo in razbistri duha. Smo zato na Krasu veliko bolj prešerni in nasmejani kot kje drugje? Pa to ne velja le za nas, domačine, ampak tudi za vas, ki nas obiščete.

Kras je priljubljen cilj tudi zaradi gostoljubnih domačinov, ki tu ustvarjamo raznolike vrhunske izdelke. Na Krasu smo zlasti poznani po kraškem pršutu in teranu, častitljivo tradicijo pa beleži tudi kraško kamnoseštvo. Ustvarjamo butične kraške marmelade, čatnije in paradižnikovo šalšo, izdelke iz kraškega kozjega mleka, konoplje, sivke, kraških zelišč. Zapeljujemo s kraškim medom, likerji in žganji. Kras je strastna inspiracija umetnikom in ostalim ustvarjalcem.

Čeprav nekoliko odmaknjen in samosvoj, je Kras že od nekdaj zaželena turistična destinacija. V času Avstro-Ogrske je letoviščarje iz različnih koncev Evrope privabljal s svojo spokojnostjo, neokrnjeno naravo, prijetno klimo in kakovostno domačo hrano. Že tradicionalno pa je Kras priljubljen cilj sosednjih tržačanov. Včasih so sem prihajale na oddih imenitne tržaške družine, zlasti pa so tu poletja rade preživljale tržaške gospe in gospodične. In še danes je tako. Na Krasu ne boste našli trum turistov, temveč prav to, po kar boste prišli: mir, izjemno naravo, prijazno podnebje in prijetne domačine.